Poročilo s pikada, brkeljca in šulija Naše mesečno druženje v domu upokojencev postaja prava mala športna liga — brez trenerjev, brez pritiska, a z veliko smeha.
Udeležba je stalna, v povprečju se nas zbere devet, kar je ravno prav, da ni gneče in da se nihče ne more skriti pred metom kocke.
Pikado je še vedno kralj dneva, čeprav nekateri trdijo, da tarča ni narisana na pravem mestu.
Pri igri brkeljc smo ugotovili, da vrtavka nikoli ne pade enako — zato so morebitne napake vedno “krivica gravitacije”.
Kegeljčki so občutljivi, zato jih postavljamo z veliko spoštovanja in malo trepeta v roki.
Šuli (Shut the Box) pa je postal prava matematična telovadba — končno računamo brez kalkulatorja, pa še zabavno je.
Največ točk seveda nimajo tisti, ki zmagajo, temveč tisti, ki imajo dober izgovor, zakaj niso.
Včasih je glasno, včasih tiho kot v knjižnici, a vedno dovolj živahno, da ne zaspimo.
Najbolj napeto pri šuliju postane, ko smo že blizu 20 in nam kocke “nameroma” pokažejo šest.
Nekateri tekmovalci so se že odločili, da je sreča v življenju preveč precenjena in raje vadijo taktiko.
Ob koncu druženja vedno nazdravimo — šport je šport, tudi če sta rekvizita kocka in vrtavka.
Vsakič smo prepričani, da bomo naslednji mesec boljši, čeprav za zdaj še ni dokazov.
A najpomembneje je, da se družimo, smejimo in ohranjamo dober spomin — tudi če včasih pozabimo, kdo je zmagal.
Zapisal Andrej Jerina