Izleti, dogodki in viroze so – upajmo – za nami, in naše delavnice končno spet tečejo v bolj običajnem ritmu. Kar pomeni: manj kašlja, več čopičev. Veselje!
17. april
Končno sem ujel trenutek in uspel posneti naše umetnine preden so odšle v okvir. Kdor je že kdaj slikal čez steklo, ve, da je to huda preizkušnja – vedno se najde kakšen odboj, pa naj se še tako trudiš. Tokrat so slike ujele svetlobo in ne obratno. Govorijo same zase, morda boste kakšno celo prepoznali – če ne po motivu, pa po slogu.
8. maj
Tokrat je bilo vsega po malem: nekaj slik smo končali, nekaj šele začeli, ena pa je bila začeta in končana kar med enim samim napadom ustvarjalnega navdiha. Naša najbolj produktivna članica slika tudi doma (kar je skoraj goljufanje!) in nas redno preseneča z novimi deli. Mentorice tokrat ni bilo – morda bo kdo drugič kaj popravil, če se bo dalo… Kar pri akvarelu ni prav lahko. In kot vedno – ker sem jaz tisti, ki fotografira, me nikoli ni na nobeni sliki. Če kdo kdaj podvomi, da sem bil res tam, imam le čopič v roki kot dokaz.
15. maj
Ekipa je bila tokrat nekoliko okrnjena – pomlad je polna dejavnosti in včasih se termini žal križajo. Kljub temu smo nekaj del dokončali, jaz pa sem se bolj kot slikam posvetil eksperimentiranju z razlivanjem barv. Na koncu sem si celo naredil barvno paleto, tako kot je v škatlici – da vsaj vem, kaj katera barva v resnici je. Po vseh teh letih se človek še vedno čudi, kaj vse zna voda narediti z barvo.
Ustvarjalno leto se torej nadaljuje v dobrem ritmu – z manj virozami in več čopiči. Vsaka delavnica prinese kaj novega, včasih sliko, včasih dobro idejo, včasih pa zgolj sprostitev in tisti prijetni občutek, da si dve uri preživel med ljudmi, ki jih druži ljubezen do barv, papirja in malo tišine. Če ste si ogledali kaj nastaja morda naslednjič tudi vi poprimete za čopič. Pravijo, da je najtežji prvi poteg. Potem gre pa samo še v okvir.
Za Likovno sekcijo DU Log poročal Andrej Jerina