Tokrat, v četrtek, 29. avgusta, smo Črno prst prvič osvojili s primorske strani.
Čakala nas je kar dolga vožnja, tako da smo se odpravili zgodaj od doma.
Brez postanka smo vozili preko Škofje Loke, Železnikov, čez Petrovo
brdo, Podbrda in zavili pred Hudajužno proti Stržišču. Da smo dosegli
malo več višine smo pot nadaljevali tudi po gozdni poti do Kalarskega
brda. V čisti jasnini se je pred nami dvigala Črna prst, čisto drugačna
s te strani, do vrha travnata. Polovica poti se je vila v gozdu, prav
prijeten hlad in vetrič sta nas spremljala. Potem pa ajd na plano, po
vijugasti poti do koče, ki je tik pod vrhom. Nismo si tam privoščili nič
počitka, takoj smo osvojili še sam vrh, ki je tik nad kočo. Krasni
razgledi, na vse strani.
Pred in v koči smo si pa vzeli čas za počitek in klepet. To je gora moje
mladosti. PD Podbrdo jo je prevzelo leta 1959 v zelo slabem stanju. To
je bila prvotna italijanska karavla. Takoj je sledila obnova, dvig za
nadstropje. Ves material se je nosil na hrbtu ali z mulami in to prav iz
Podbrda, po poti katero smo jo delno tudi mi ubrali. Ogromno dela,
prostovoljnih ur, ves kraj je v akciji sodeloval. Tudi jaz sem bila
nekaj let v koči, osnovnošolka, kot pomoč mami oskrbnici. Planinci so se
lepo oddolžili, očetu in ostalim soustanoviteljem PD Podbrdo. V sami
koči so napravili Rejčkov kot, s fotografijami iz tistih časov.
Na povratku nas je tudi malo poškropilo, v avtu pa smo doživeli pravo
nevihto. Upali smo, da je tudi pri nas na Logu kaj zalilo, a smo bili
razočarani. Seveda takemu podvigu sledi tudi okrepitev, postrvi so bile
zelo dobre v brunarici Slap nad Podbrdom.
Sonja K (Rejčkova Sonja)