Po skoraj treh letih smo se trije Hitri polžki odločili, da 09.04.2026 ponovno obiščemo 1.168 m visoko Križno goro in pot zaokrožimo tako, da ob povratku obiščemo še cerkvico Svetega Duha, ki se s 1.213 m dviga še nekoliko više. V svežem jutru nas je pot iz izhodišča v Podkraju vodila čez pašnike, kjer je pomlad na plano že privabila pisane cvetice (med drugim: modre hrušice, roza-vijolični pljučnik, rumene trobentice in vijolice), od katerih jih še večina potrebuje nekaj več sonca, da bodo razvile poln cvet. Po prečenju gozda smo kmalu zagrizli v zaključno strmino in jo brez težav premagali, tako da smo si že po uri hoda na vrhu na klopci pod križem “pogrnili mizico” in se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika. Med prijetnim opravilom smo že pogledovali proti našemu naslednjemu cilju – cerkvici Svetega Duha, katere obrisi so se kazali med bukvami, ki svoje liste še vedno skrivajo v popkih.Cerkvico Sv. Duha, zgrajeno v 15. stoletju, smo hitro dosegli in pozvonili za srečo in dobre želje. Opazili smo, da je bilo od našega zadnjega obiska pred njo nasuto dvorišče, utrjeno z visoko in močno škarpo, ki ima na vrhu leseno varovalno ograjo. Tudi pročelje je bilo opleskano. Sestop, čeprav deloma precej strm, je potekal brez zapletov.
Na poti domov smo se ustavili pri Stari pošti v Hrušici, kjer smo se okrepčali in naredili rezime ture. Na hitro smo si še ogledali muzej in ostanke rimske utrdbe Ad pirum. Utrdba in obzidje, ki sta bila zgrajena v prvem stoletju našega štetja, sta v času rimskega imperija varovala njegovo zunanjo mejo pred barbari, skozi pa je potekala tudi pomembna cestna povezava med Oglejem in Ljubljano (Emono). Prav po tej cesti, po kateri so se nekoč pomikale legije, vozovi s tovorom in drdrale poštne kočije, smo se zadovoljni po opravljenem pohodu daleč stran od mestnega vrveža in številnih pohodnikov odpravili proti domu.
Andrej Kavčič