Danes, 02.04.2026, smo se v Športnem parku dobili štirje Hitri polžki. Čeprav je bila zaradi raznih zdravstvenih težav naša ekipa nekoliko zdesetkana, nam to ni vzelo poguma, da se ne bi prek “treh hribov in dolin” odpravili v dolino Ločnice. Ker je pred dvema letoma hudournik Jakobovo pohodno pot na Osolnik od izhodišča pri Rusu popolnoma izbrisal (še vedno je tam opozorilna tabla, da je pot začasno zaprta, in z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da bo tako še kar nekaj časa), smo tokrat želeli preizkusiti vzporedno pot, a smo namero po kakih 200 m hoje opustili, saj je pot zelo zaraščena. Sklenili smo, da bi to pot izbrali kdaj drugič, če bi predhodna ogledna tura pokazala, da je prehodna in varna. Izbrali smo preizkušeno pot v smeri proti domu na Govejku, ki se kasneje razcepi in desna vodi proti Osolniku. Pot, kjer strmina redko popusti, je dobro označena, in s pomočjo zemljevida, ki nam ga je pripravil Zlatko (hvala za skrb, Zlatko!), se je vzpon lepo odsedel. Kmalu smo se znašli pod brunarico na Osolniku.
Razveselili smo se izveska “Odprto”, saj bi se nam kavica po vzponu kar prilegla, pa tudi sapo bi malo umirili. Na naše razočaranje pa je bila brunarica zaprta. Malo smo sumili, da je bilo to z odprto brunarico morda prvoaprilska potegavščina, pa dan za tem še niso odstranili napisa, a nas to ni vrglo s tira. Kmalu smo bili na vrhu 857 m visokega Osolnika, kjer smo pri cerkvici Sv. Mohorja in Fortunata iz nahrbtnikov potegnili svoje dobrote in se podprli. Tudi šilce ta kratkega se je prileglo, saj so na vrhu občasno zavele hladne sapice. Ko smo se naužili še lepih razgledov, smo se odpravili navzdol proti Mihelčičevem Domu na Govejku. Pohodnica iz Škofje loke, ki nas je spremljala del poti, nam je toplo priporočila, da na poti navzdol naredimo ovinek ter se povzpnemo še na bližnjo Gontarsko planino, a smo na razpotju menili, da bi ta vzpon opravili kdaj drugič.
Za razliko od poti na Osolnik, pot proti Domu na Govejku ni bila dobro označena (na več odločilnih mestih ni bilo ne markacij ne usmerjevalnih tabel), zato smo se striktno držali poti, ki je bila markirana, čeprav se nam je zdel vzpon nenavadno dolg. Ko smo spoznali, da še kar dobro markirana pot vodi na Gontarsko planino, smo družno sklenili, da se ne bomo malodušno obrnili, ampak pot nadaljevali in prvič v zgodovini Polžkov osvojili tudi ta 906 m visoki vrh. Rečeno – storjeno. Osvojitev novega vrha smo ustrezno dokumentirali in se odpravili v dolino. Lepa gozdna pot nas je pripeljala do Mihelčičevega doma na Govejku, ki je bil zaprt, zato smo nadaljevali krožno pot mimo slapu do našega izhodišča. Pohod, ki smo ga zaključili pri Alenki v Podolnici, si bomo še posebej zapomnili po tem, da smo osvojili nov vrh in s tem razširili meje “osvojenih ozemelj” Hitrih polžkov, čeprav tudi opravljenih 740 višincev za ta čas leta ni ravno “mačji kašelj”.
Za Hitre Polžke,
Andrej Kavčič