Lahko bi rekli, da smo se Notranjci odpravili raziskovat skrivnosti Notranjske.
Člani DU Log pri Brezovici smo se na najlepši septembrski dan, v petek 29.9. z avtobusom odpeljali do Unca, kjer smo pobrali vodičko Alenko Veber, dobro poznavalko pokrajine. Povedala nam je veliko zanimivega, po mnenju nekaterih celo preveč, ampak mnenja so različna.
Najprej smo se zapeljali do slikovite kraške doline Rakov Škocjan, ki je nastala iz kraške jame, kjer se je udrl in zrušil strop. Sprehodili smo se do razvalin cerkvice sv. Kancijana, po katerem je dolina dobila ime, se spustili pod Veliki naravni most in nato do Malega naravnega mosta. Obisk Rakovega Škocjana, skozi katerega teče reka Rak, je vedno nepozabno doživetje.
Kavico smo si privoščili ob Cerkniškem jezeru in se malo sprehodili do jezera, ter naredili lepo skupinsko sliko z Javorniki v ozadju. Cerkniško jezero je presihajoče, saj se ob močnih nalivih napolni v dveh do treh dneh, v sušnem obdobju pa presahne v treh do štirih tednih. Kot sem uspela videti, je vode v jezeru precej manj kot spomladi, ko sem Cerknico nazadnje obiskala. O tem svetovnem čudu je pisal že J.V. Valvasor leta 1687.
Po zelenem Loškem polju smo se zapeljali do vznožja snežniških gozdov, kjer stoji romantičen grad Snežnik. Pričakala nas je lokalna vodička in nas popeljala po sobanah, ki so razkošno opremljene, kot so bile v času, ko je grad zadnjim lastnikom služil kot podeželski lovski dvorec. Ohranjena je večina grajskega pohištva, knjig, slik, lončenih peči, svetil, preprog in številnih uporabnih in okrasnih predmetov. Poleg avtentičnega interjerja je v gradu tudi lepa zbirka lovskih trofej z mogočnim nagačenim medvedom na stopnišču. Grad je tamkaj stal že v 13. stoletju. Današnjo podobo z dozidavami so dopolnili zadnji lastniki – saški knezi v drugi polovici 19. stoletja. Po 2. svetovni vojni je bilo posestvo Snežnik nacionalizirano. Od leta 2008 z gradom upravlja Narodni muzej Slovenije, ki je grad skrbno in v celoti obnovil.
Z vodičko Alenko smo se popeljala do najvišje ležečega kraškega polja v Notranjskem podolju – do Babnega polja. Seveda smo že vsi slišali za to Slovensko Sibirijo, kjer so izmerili najnižjo temperaturo -34,5 stopinj. Pogledali smo si 200 let staro Rihtarjevo domačijo, se seznanili z zgodovino Rihtarjeve rodbine in si ogledali kratek film o tem, kako so včasih sušili seno na ostrnicah.
Že pošteno lačni so nam v Žerovnici postregli s poznim kosilom in vsi smo se strinjali, da je bilo zelo okusno.
Po kosilu smo se odpeljali v vas Martinjak s čudovito cerkvico sv. Vida. Največja znamenitost cerkve je obnovljen kasetni strop, ki so ga postavili daljnega leta 1621 in Plečnikov zvonik, zgrajen tik pred drugo svetovno vojno. Če bi sama raziskovala te kraje, se verjetno nikoli ne bi ustavila v Martinjaku, kaj šele v njihovi cerkvi. Tako pa nam je vodička pričarala eno majhno prijetno presenečenje – ogled cerkvice sv. Vida.
Tokrat se nismo podali na dolgo pot, zato je bil povratek hiter in brez zapletov in na Log smo se vrnili še pred nočjo, seveda kar utrujeni od vseh ogledov, vendar polni lepih vtisov.
Irena L.
