V torek devetindvajsetega oktobra v jutranjih urah smo se zbrali na ljubljanski železniški postaji. Bilo nas je osemintrideset. Ker so bile ravno tedaj krompirjeve počitnice, so se nam pridružili tudi otroci, vnučki naših babic in dedkov. Tokrat smo krenili proti Ptuju.
Točno ob osmi uri nas je vlak popeljal v smer proti Mariboru. Na poti ob reki Savi nas je spremljala megla. V Pragerskem smo morali prestopiti in kot bi trenil, že smo bili na cilju. Ptuj nas je pričakal s soncem obsijan, topel dan, kot nalašč za prijetno potepanje.
Proti središču mesta smo se odpravili peš, mimo avtobusne postaje, po klančku navzgor. Na trgu nasproti mestne hiše, v prijetni kavarnici na prostem smo si vzeli nekaj časa zase. Na tem mestu smo bili dogovorjeni z vodičem. In res, točno je prišel, že na prvi pogled je deloval kot da se že dolgo poznamo. Pripovedoval je vsem razumljivo in tekoče z kančkom humorja, točno tako, kot mora biti. Sprehodili smo se po mestu, z mojstrsko besedo nas je popeljal skozi minuli čas štajerskega dragulja nad reko Dravo. Ogled smo zaključili na grajski razgledni točki nad mestom. Čas namenjen za opis znamenitosti je minil kot bi trenil.
Lakota ta neznosna, pričela nas je opozarjati, da se približuje čas obeda. Z gradu smo se urno podali proti gostilni Rozika. Komaj smo zavzeli svoja mesta za mizo, smo bili nemudoma postreženi z bogatim kosilom. Bilo je dovolj in dobro, tudi sladica se nam je prilegla. Ob pogledu na uro in zadovoljne obraze smo družno sklenili, da počasi odkorakamo proti železniški postaji.
Vlak nas je popeljal v obratni smeri od koder smo prišli. Ljubljana nas je sprejela odeta v temo. Jesen je že krepko zakoračila v naše kraje. Mi popotniki pa smo se vsak po svoje, polni vtisov odpravili domov. Kmalu ponovimo kaj podobnega.
Za DU Log, Bojan Šarabon