Verjeli ali ne, tokrat pa smo šli v Pekel. Pot do tja ni bila dolga, saj je v bližini Borovnice.
Že ob vstopu v sotesko smo peklenščka srečali. Takoj sta se mu pridružila še dva. Pot smo pogumno nadaljevali. Vzpenjali smo se po stopnicah, klinih, jeklenicah, koreninah, počasi, brez problema. Ogledali smo si vseh pet slapov, eden lepši kot drugi. Zadnje deževje jih je obogatilo, tudi pot je bila malo spolzka, a nič zato, samo previdnost je bila potrebna.
Vzeli smo si čas za fotografiranje, tudi noge so se v tolmunu osvežile. Tako smo polni vtisov, dobre volje prišli do vrha soteske, pa še naprej. Sledil je spust do Pristave. Tam sta nas pričakala gospodarja, lepo sprejela, pogostila. Zelo zgovorna, polna pozitivne energije sta si vzela čas, nam tudi vse razkazala, razložila in še povabila.
Lepa domačija, še gamsi so nas tam pozdravili. Medveda pa tokrat žal nismo srečali.
Sledil je kratek spust na izhodišče. Za piko na i, pa smo si tam v gostišču privoščili še “peklenščka”, brez tega pač ne gre. Zelo je bil dober.
To je bil krajši pohod, a zanimiv.
Za Hitre polžke, Sonja K