Pet Hitrih polžkov se je dne 30.07.2026 odločilo, da se zavihti v sedlo, zato je bila izbira destinacije – 1876 m visokega Kamniškega sedla – dokaj logična izbira. Ker hribovci vemo, da je na pohod poleti potrebno odriniti zgodaj, sploh če se temu pridruži še vročinski val, smo zjutraj prej kot navadno zapustili Log in se skozi Kamnik zapeljali do Kamniške Bistrice, od tam pa naprej po na več mestih zdelani (valoviti od prepoznega prestavljanja navzdol) makadamski gozdni cesti do 950 m visoke Jermance. Od tu smo se urno podali v smeri sedla.
Po kratkem počitku za osvežitev pri bivaku Pastircev smo kmalu izstopili iz gozda in se začeli vse bolj strmo vzpenjati po pobočju. Ponovno se je potrdilo, da je poleti za pohode rana ura zlata ura, saj smo večino poti do Koče na Kamniškem sedlu (razen zadnjih 15-20 min) prehodili v senci mogočne stene Planjave. Pri koči smo se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika. Na sedlu in malo pod njim je v tem letnem času veliko planinskega cvetja. Razveselili smo se številnih planik, pa tudi temno modrih sviščev, zlatorumenih alpskih makov in svetlo vijoličnih zvončnic. Čez rob sedla smo pogledali proti Frischaufovemu domu na Okrešlju, kjer končujejo prenovo po požaru, žal pa se nam ni ponudil pogled na slap Rinka, najbrž zaradi suše.
Medtem ko so polžke raziskovale okolico koče in uživale v planinskem cvetju, sta se dva polžka splašila in povzpela še na 2253 metrov visoki vrh Brane, od koder se nudijo lepi razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe, zlasti na Grintovec, Skuto in Rinke ter Planjavo. V toplem dnevu, a daleč od vročine v dolini, je čas hitro mineval, zato smo morali sestopiti. Pot v dolino zaradi grušča, zlasti brez pohodnih palic, ni bila ravno prijetna, a je minila brez zapletov. Pohod smo sklenili v koči ob izviru Kamniške Bistrice, kjer smo si tudi “privezali dušo”. Enotni smo si bili v oceni, da je premaganih okoli 950 oziroma nekaj nad 1300 višinskih metrov povsem spodoben podvig, zato smo se zadovoljni odpravili proti domu.
Andrej Kavčič