Danes, dne 18.06.2026, se je sedem Hitrih polžkov odpravilo na 1092 m visoki Kršičevec, ki leži nad vasjo Juršče blizu Pivke. To destinacijo smo med drugim izbrali tudi zato, ker smo ta vrh nazadnje obiskali pred več kot desetletjem. Že ko smo v Jurščah stopili iz avtomobilov, smo v daljavi pred seboj ugledali lep gozdnat vrh z zatravljeno kapo in bili kot velikokrat doslej kar malo skeptični, da bomo v manj kot dve urah stali na njem. Pa se je prav to zgodilo. Pot se je ves čas blago vzpenjala in nas sprva vodila mimo pašnikov, nato pa med visokimi travami, med katerimi raste različno travniško cvetje. Po naravi smo tako videli, da je poletje že kar pošteno zakorakalo v deželo
. Da ne bi kdo pozabil, da se v planine ne pride po ravnem, se je zadnji del poti postavil nekoliko bolj pokonci, a ne za dolgo, in že smo se znašli na zatravljenem vrhnem delu, kjer smo najprej pozdravili slovensko zastavo in se nato povzpeli še do kakih 300 m oddaljenega vrha. Po uri in tričetrt hoje sta se malica in še kaka druga, tekoča stvar iz nahrbnika kar prilegli, še posebej, ker smo udobno nameščeni uživali v sončnih žarkih in pogledih po zeleni pokrajini naše domovine. Namero, da bi si ob delno krožni poti na povratku ogledali Mrzlo jamo, smo žal morali opustiti, saj v visoki poletni travi z vrha nismo našli ne poti ne markacij.
Enako smo morali storiti tudi, ko smo po kakih 20 min sestopa na skali zagledali napis in usmerjevalno puščico za to jamo, vendar pot ni bila vidna. Soglašali smo, da je bilo okrog 407 opravljenih višincev dovolj za danes, zato smo se s parkirišča nemudoma napotili proti domu. Ve se, da tura ni čisto prava, če se ne naredi rezime. Tega smo opravili pri Nibiju, kjer se nam je pridružil še Zlatko (hvala za poslane zemljevide), in na ta način zaokrožili še en prijeten pohod.
Andrej Kavčič