Dne 12. agvusta se je pet Hitrih polžkov po skoraj natanko 13. letih ponovno odpravilo na 1787 m visoki Goli vrh nad Jezerskim. Iz parkirišča na Ravenski Kočni smo mimo Karničarjeve domačije krenili proti Jenkovi planini. Pot se ves čas vzpenja in se – z izjemo nekaj kratkih odsekov – položi, šele ko stopiš iz gozda in se znajdeš na planini. Po vzponu v prijetni senci gozda so se s sonca obsijane planine začeli odpirati lepi pogledi proti Kamniško Savinjskim Alpam, a se ob obetih še lepših razgledov z vrha tu nismo prav dolgo obirali. Po krajšem predahu in osvežitvi smo zagrizli skozi strmi gozd proti vrhu.
Čeprav je pot zaradi sorazmerno skromne obiskanosti tega vrha (okoli je vrsta atraktivnejših destinacij, kot npr. Češka koča in Visoka Baba, da o Grintavcu in Kočnah niti ne govorimo) precej ozka in neuhojena, je dobro markirana, z izjemo enega krajšega dela. Tega so marljivi markacisti najbrž spregledali, a smo si pomagali s navigacijo in zemljevidom (hvala Zlatku, ki nam ga je pripravil), tako da smo vrh dosegli brez kakih zapletov. Goli vrh z razlogom velja za razglednega, saj nudi poglede na vse štiri strani neba.
Ob prigizku in tekočinah iz nahrbtnika smo občudujoče zrli na Veliko Babo, Rinke, Skuto, Grintovec, Češko kočo, Kočne in v dolini na Planšarsko jezero, v daljavi pa na Storžič in hrbet Dolge košute ter na Virnikov Grintavec in Pristavški Storžič. Vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo se morali posloviti od prelestnih pogledov ter se odpraviti proti dolini. Do Jenkove planine smo se spustili po krožni poti po avstrijski strani, nato pa po znani poti do doline. Turo smo zaključili v prenovljeni restavraciji ob Planšarskem jezeru. Po premaganih skoraj 800 metrih (790) višinske razlike smo za ta dan zaključili s smelimi podvidgi, zato se nihče ni pritoževal, ko se je bilo potrebno odpraviti domov.
Andrej Kavčič