Danes, dne 14.05.2026, se je pet HP odpravilo na Planino nad Vrhniko. Zaradi nič kaj obetavne vremenske napovedi smo za izhodišče izbrali Star maln in sklenili, da se povzpnemo ob potoku Belca. Ob vstopu v gozd nas je pozdravilo kakih 10 m nasute poti (pohvala vrhniškim planincem), zato nam po dolgem času na tem mestu ni bilo potrebno iskati obhoda okrog sicer vedno zablatene poti. Vzpon ob Belci, ki je zaradi dežja preteklih dni veselo žuborela, je hitro minil in kmalu smo se znašli “iz oči v oči” z zmajem Litvernom, ki straži istoimenski bruhalnik vode, kateremu je nekaj prostora namenil celo Janez Vajkard Valvazor v svojem znamenitem delu Slava Vojvodine Kranjske.
Kmalu po izviru se pot postavi precej pokonci in ne popusti do nekaj sto metrov pred kočo. Mi smo se s tem brez pomisleka spopadli in kmalu strmino začutili tudi skozi kapljice potu, ki so udarile skozi kožo (tudi zaradi visoke vlage preteklih dni in bližajoče se deževne fronte). Pred vstopom v kočo smo se povzpeli še na stolp in kakim 430 opravljenim višincem prispevali še nekaj dodatnih. Kavica v planinskem domu in jabolčni zavitek (za oboje hvala rojstnodnevniku Janiju) sta se zelo prilegla, kar nam je dalo novih moči za spust mimo bukve in klopi “za ta zmatrane”.
Čeprav so nas ob poti spremljale lepe, na kamne naslikane podobe živali tamkajšnjih gozdnih prebivalcev, smo pospešili korak, saj nam je melodija ob liste udarjajočih dežnih kapelj sporočala, da se tokrat “vremenarji” niso niti malo zmotili. Ker smo jim verjeli, smo pohod zaokrožili tako, do smo se do izodišča pri Starema malnu zapeljali z enim od obeh avtomobilov, ki smo ga že zjutraj pustili pri štirni. Rezime ture smo naredili pri Kranjcu, kjer se nam je pridružil Zlatko. Tu smo se okrepčali in voščili Janiju za rojstni dan s šopkom cvetja in spominskim kamnom, on pa nas je pogostil s pijačo in kavico (Jani, tudi za to hvala), nato pa se zadovoljni odpravili proti domu, saj nam ta pos…. Zofka, ki je prehitela za en dan, ni mogla prav nič več ušpičiti.
Za HP, Andrej Kavčič