Pred časom sem predlagala naši organizatorki Ireni izlet v Baško grapo, mojo Grapo, odmaknjen delček naše dežele, še mnogim nepoznan, a ima pestro zgodovino, bogato kulturno in naravno dediščino.
Pa smo se odpravili v torek 2.6.26. Bil je lep sončen dan. Preko Škofje Loke smo se zapeljali v Selško dolino. V Železnikih smo iz avtobusa opazovali restavriran in obnovljen plavž, dokaz nekdanjega železarstva v tem kraju, katerega obrt je zamrla v začetku 20 stoletja. Prevozili smo tudi nov zadrževalnik vode, katerega slavnostna otvoritev je bila letos v mesecu aprilu. Pri Podroštu se cesta razcepi. Desno pelje v vas Sorico in na Soriško planino, levo pa je sledila naša pot proti cilju. Ta cesta je bila zgrajena leta 1903. To je bila prva cestna povezava tega dela Primorske z Gorenjsko, zgrajena za potrebe gradnje Bohinjskega predora iz podbrške strani. Tu so s konji vozili kamne in ves potreben material, predor se je delal izključno ročno. Pri Zgagu, katerih domačija je tudi obnovljena po poplavah, so imeli menjavo konjev, saj se je cesta pričela vzpenjati. Predor, dolg več kot 6 km, je bil zgrajen v dobrih 5 letih!
Tako smo prevozili Selško dolino in prispeli na prelaz Petrovo Brdo, kjer nas je pričakala naša vodička Alenka. Prekucnili smo se v Baško grapo. Pot do prve postojanke v Podbrdu ni bila dolga, a je bila zanimiva vožnja avtobusa po serpentinah. V Podbrdu smo najprej obiskali obnovljeno Jakovkno hišo, kjer nas je sprejel domačin Joško. Postregel je s tipično dobrodošlico, zaseko na kruhu in tepkovcem. Seznanil nas je z zgodovino same hiše, naselitve Grape, življenje v njej v različnih obdobjih, orisal Rapalsko mejo ki je potekala po vseh vrhovih nad vasjo (Črna prst, Slatnik, Porezen) in še in še.. Nato smo se sprehodili čez most do moje rojstne hiše, kjer nas je pričakala dobrodošlica z domačimi pecivi svakinje Snežke. Sledil je kratek sprehod po vasi mimo telovadnice, vrtca, šole in Doma upokojencev do prostorov društva Baške dediščine. Tam je tudi stalna razstava izdelkov tovarne Bača, ki je dajala mnogim kruh po vojni do leta 2002. Z zaprtjem tovarne pa so nastopili težki časi v Grapi, saj sedaj tu ni več nobene industrije.
Sledila je pot do Grahovega ob Bači, a smo imeli vmes še dva postanka. Najprej ogled soteske Driselpoh ki spada med 100 najlepših naravnih znamenitosti Slovenije. Tam smo še ujeli pogled na kratkodlakovo popkoreso, endemično rastlino, ki uspeva le v tem predelu grape do Črne prsti in Porezna. Tudi postanek pri vetrovalni napravi predora Bukovo je bil zanimiv. Zgradba v svojem drobovju skriva ogromen ventilator. Bernard, sin nekdanjega upravljavca, nam je z navdušenjem razlagal zgodovino, pomen in potrebo le te. Naprava je še edina ohranjena te vrste v Evropi in je ena izmed pionirskih na tem področju.
V Domu krajanov na Grahovem smo si ogledali 6 kratkih odlomkov iz prvega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji. Alenka pa nam je opisala zanimivosti in zgodbe samega snemanja, prijateljstva stkanega med igralci in domačini. Ob 60. obletnici snemanja so postavili Tematsko pot z informativnimi tablami. Na njej se obiskovalci seznanijo tudi s kulturno, tehnično in naravno dediščino Baške Grape.
Sledila je pot do Bače pri Modreja, kjer se grapa zaključi. S ceste proti Idriji smo zavili v Zakojco, kjer se je rodil France Bevk najplodovitejši slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, politik. Žal nam čas ni dopuščal da bi si ogledali njegovo rojstno hišo. Po adrenalinski vožnji smo se pripeljali k Flandrovim, kjer so nas lepo sprejeli in postregli z okusnim domačim kosilom. Potem pa je sledila pot proti domu.
Baška grapa je pred dobrim letom dobila naziv Baška grapa, Gorniška vas. To je četrti naziv Gorniške vasi v Sloveniji, in tako je sedaj v družbi z Jezerskim, Lučami, in Mojstrano-Dovjem. Gre za mednarodno zvezo Gorniških vasi, nosilec je Avstrijska planinska zveza, članice pa so Nemčija, Italija, Švica in Slovenija.
To je ena izmed svetlih točk za razvoj turizma, ki bo spet prinesel življenje v to grapo. Tu ni nobenega hotela, tudi gostinska ponudba je skopa, a apartmaji se odpirajo, dogaja se. Narava pa je čudovita, divja. Tudi vasice pod Črno prstjo, Rodico (Kal, Stržišče, Znojile, Rut, Grant, Obloke) počasi oživljajo. Domačini se trudijo. Tu je bil tudi prvi gorski tek iz Podbrda na Črno prst leta 1970. Takrat je doživel veliko kritik, to ni etično, v gore se hodi, ne teče. Sedaj se že leta ponovno teče, vsako prvo soboto v mesecu septembru. Tu je bil tudi organiziran prvi gorski maraton, maraton 4. občin, letos bo 20.6.26. Po vrhovih poteka Slovenska planinska pot, pod vrhovi Julijana, evropska pešpot E6.
Dan je bil prekratek da bi si ogledali vse zanimivosti, slapove in druge lepote. Kljub temu, da smo videli veliko lepega in izvedeli veliko zanimivosti teh krajev, ki niso tako turistično obljudeni, a vredni ogleda in našega časa, je ostalo še kar nekaj skrivnosti, ki nas bodo povabile na obisk morda še kdaj drugič. Polni prijetnih vtisov smo zaključili naš izlet. Bilo je poučno, zanimivo, prijetno v družbi gostoljubnih domačinov.
Zato le na svidenje Baška grapa, do naslednjič, ko se znova vidimo.
Sonja Kesič
PS. Še več fotografij si lahhko ogledate TUKAJ
Nekaj o Francetu Bevku
Za udeležence izleta 2. junija v Baško grapo in Zakojco, kjer sem bila takoj po šolanju v Trnovu dve letu učiteljica, bo najbrž zanimivo, kaj je nekoč o Francetu Bevku, objavila Kristina Brenkova. Oba sta pisala predvsem za otroke.
Mene je ganilo njeno pričevanje, zato ga prilagam poročilu o izletu, ki ga je s svojimi dragimi sovaščani doživeto pripravila in izpeljala Sonja Kresič.
– France Bevk je bil človek za vse čase.
– Rojen leta 1890, šolal se je za učitelja v Gorici.
– Postal učitelj v domačih krajih Orehku in Novakih in v Gorici.
– Fašisti so ga večkrat zaprli.
– Napisal je knjigo Kaplan Martin Čedermac.
– Med 1. svetovno vojno je bil na fronti, nato je postal kulturni delavec na Primorskem.
– Med 2. svetovno vojno je bil z ženo Davorinu v partizanih.
– Vodil je delegacijo Julijske Krajine na mirovni konferenci v Parizu, kjer so vsak teden našteli bilten v francoščini.
– Po vojni je opravljal v Ljubljani različne družbene funkcije in pisal
– V njegovih delih za otroke in odrasle je ohranjen nepogrešljivi del slovenskega življenja.
– Obiskoval je otroke po šolah, pisal na roko, izbiral ilustratorje, zahteval velik tisk (za babice).
– Napisal je tri potopise za otroke: Ob morju in Soči, O Koroški, Po vsej Sloveniji.
– Otroci so mislili, da pisatelji niso čisto navadni ljudje.
– Umrl je na svoj 80. rojstni dan. Pokopan je v Solkanu.
(Vlak, ki je na dan pogreba pripeljal krsto iz Ljubljane je tulil skozi vso Baško grapo in dalje ob Soči do Solkana. Bila sem prisotna. Katja)
– Obstajajo tri spominske sobe: v Zakojci rojstna hiša, v muzeju Idrija, v Gorici.
– Če kliknete na Google in vpišete Kaplan Martin Čedermac, se bo na ekranu odvrtel pretresljiv film o slovenskem primorskem duhovniku, varuhu, skrbniku in borcu za narod in jezik.
Zapisala Katja Hvalica