Zaradi vztrajanja vročinskega vala smo se Hitri polžki odločili, da se tudi ta teden povzpnemo nad 2000 m nadmorske višine in tako vsaj za nekaj ur v naravi uživamo zmernejše temperature. Dne 05.08.2026 se nas je šest odpravilo na Viševnik, ki s svojimi 2050 m spoštljivo pogleduje proti Triglavu.
Od izhodišča na parkirišču Rudnega Polja nas je pot vodila ob smučišču, kjer se je kljub zgodnji uri sonce že pošteno uprlo, zato smo si kar oddahnili, ko smo malo višje vstopili v senco gozda ter se v ključih vzpenjali proti vrhu Viševnika. V rušju nas je sonce sicer spet našlo, vendar smo že dosegli višino, kjer so temperature nižje, na odprtem pa je začelo tudi občasno prijetno pihljati. Tudi tu smo na nekaj mestih ugledali planike, vendar precej manj kot pred tednom na Kamniškem sedlu. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj so nas od tam pregnale leteče mravlje, ki so se ta dan namenile vrh zadržati bolj zase. Mizico smo zato pogrnili kakih pet metrov pod njim, a nam pijača in jedača iz nahrbtnika nista prav nič manj teknila.
V skladu s tradicijo smo sestop opravili po krožni poti čez Srenjski preval in Kačji rob. Ob razcepu poti, kakih petnajst minut pod vrhom Viševnika, smo se znašli v skušnjavi, saj je ena od poti ponujala osvojitev Malega Draškega vrha višine 2132 m v dobre pol ure.
Dva polžka sta skušnjavi podlegla in po strmem brezpotju (najbolj se orientiraš po poti, ki so jo za seboj pustili tisti pred teboj) zagrizla proti dodatnemu izzivu, medtem ko so ostali nadaljevali s sestopom. Rezime ture je sledil v restavraciji letališča Lesce, kjer je po opravljenih okoli 750 višincih kosilo teknilo kljub “zakurjeni” sobi.
Andrej Kavčič