Po nekajletnem premoru se je dne 19.08.2026 skupina petih Hitrih polžkov odpravila na Soriško planino in njene okoliške vrhove, po katerih je potekala po slovenskem ozemlju t.i. Rapalska meja (meja med nekdanjo Kraljevino Jugoslavijo in Italijo) po prvi svetovni vojni in t.i. Rupnikova linija kot sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Številni podzemeljski bunkerji so se ohranili do danes, nanje pa večkrat opozarjajo debele železne kupole na vrhovih hribov, tudi nad Soriško planino.
Na izhodišču smo se v hotelu okrepčali z jutranjo kavico, nato pa smo jo ob smučišču mimo zapuščene Litostrojske koče (ki je sedaj žalostna podoba nekoč cvetoče pohodniške in smučarske postojanke) smelo ubrali proti 1603 m visokemu Možicu. Tega smo kar hitro osvojili, čeprav smo spotoma še stikali po zapuščenih bunkerjih. Morda nam je to tudi vzbudilo tek, saj smo na Možicu iz nahrbtnikov potegnili prigrizke in ob jedači uživali v čudovitih razgledih, ki jih je omogočilo prejšnji večer oprano nebo. Po pavzi smo nadaljevali krožno pot po grebenu in se pred vzponom na Slatnik še zazrli v dolino, kjer je bilo Podbrdo, domači kraj naše pohodnice Sonje, kot na dlani.
Ker nam moči še ni zmanjkalo, smo po Slatniku (1609 m) zlezli še na Lajnar (1549 m) in za konec v naskoku zavzeli tudi Dravh (1547 m). Razgledi ta dan so bili zares izjemni. Ne le okoliški hribi, kot npr. Porezen in Črna prst, temveč tudi veriga Julijskih Alp na čelu z očakom Triglavom in v daljavi Karavanke s Stolom in Kamniško Savinjske Alpe so se odpirale pogledom. Čeprav tura z višinsko razliko okoli 580 m ne sodi med zahtevnejše, pa si pred povratkom domov zasluži dostojen razime, ki smo ga tokrat opravili v gostilni Macesen v Sorici.
Za HP, Andrej K