Dne 27. avgusta 2026 se je šest Hitrih polžkov podalo na 2139 m visoki Ojsterc (Hoch Obir), ki je po razpadu avstroogrske monarhije po prvi svetovni vojni in plebiscitu leta 1920 postal del današnje avstrijske Koroške. Ker leži blizu državne meje in na območju, kjer živi slovenska manjšina, ga še vedno obiskuje veliko slovenskih pohodnikov.
Iz izhodišča pri Kapelški koči (Eisenkappler Huette) na višini 1553 m smo se brez obiranja usmerili proti vrhu Obirja. Zaradi visokega izhodišča smo se do gozdne meje povzpeli po prijetni senci, nadaljevanje poti med redkim ruševjem pa na višini blizu 2000 m tudi ni terjalo prehudega napora. Čeprav je proti koncu avgusta planinsko cvetje že bolj redko, smo se nad gozdno mejo razveselili modrovijoličnih sviščev, ki so nas pozdravljali ob poti. Pred naskokom na vršni greben smo naleteli na manjšo čredo konj, ki se je pasla po zatravljenem pobočju in se ni prav dosti menila za pohodnike, ki so se v čedalje večjem številu vzpenjali proti vrhu.
Vrh, kjer je po drugi svetovni vojni nekaj let stala manjša meteorološka postaja, je bil že precej obljuden, a ne toliko, da ne bi našli prijetnega prostora, kjer smo nahrbtnike razbremenili jedače in uživali v panoramskih razgledih. Zaradi nekoliko večje oddaljenosti, in ker med Obirjem in slovenskimi Alpami ni kakega večjega hriba, ki bi zastiral pogled, smo lahko z enim pogledom zajeli vrhove od Raduhe na vzhodu in cele verige Kamniško-Savinskih Alp, grebena Košute, pa vse do Stola in Kepe na zahodu.
Na izhodišče smo se spustili po isti poti in se zapeljali do gostišča Kočna na Zgornjem Jezerskem, kjer smo si ob zaključku ture “privezali dušo”. Zadovoljni smo bili, da smo se po daljšem premoru ponovno povzpeli na Ojsterc, ki smo ga večkrat opazovali z vrha okoliških planin in razmišljali, da bi ga kazalo spet obiskati, a je tehtnico na drugo stran vselej prevesila nekoliko daljša pot do izhodišča. Družno smo sklenili, da nekoliko daljša pot vendarle ni taka ovira in jo je bilo vredno vzeti v zakup.
Za HP, Andrej